Jahalni center
kmetija Janhar
Od konja Betalka do utečene šole jahanja, nastopov v Lipici, snemanja filmov, pokrite jahalnice in velikega praznovanja 25-letnice Jahalnega centra kmetije Janhar.
Kmetija Janhar je ena prvih kmetij v Hrašah. Kmetija se omenja že v Franciscejskem katastru leta 1827 s hišnim imenom Šternovi. Tako ime se je kmetije prijelo, ker je bil na kmetiji najgloblji vodnjak v vasi, tako imenovana šterna.
Med prvo svetovno vojno je kmetija ostala brez moške delovne sile, zato je na kmetijo prišel nečak France z Brezij. Že tedaj so bili na kmetiji konji, in sicer kot delovna sila. France si je s sosedovo Mici ustvaril družino. Konj Pubi je ob nakupu traktorja odšel k sosedom, Jože, sin Franca in Mici, pa je za birmo dobil žrebička Sokola. Pravzaprav je polovico denarja zanj prispeval iz svojih prihrankov. Tudi oče France je kasneje ponovno kupil kobilo, da se je lahko vozil z zapravljivčkom.
Sokol je bil lipicanec. Jože in Sokol sta skupaj nabirala jahalno znanje in izkušnje. Šole jahanja, kot jo poznamo danes, v okolici ni bilo, Jože pa je zelo rad jahal, predvsem ob večerih, ko je bilo delo na kmetiji končano. Prvo sistematično znanje je pridobil na dvomesečnem tečaju, ki ga je v Voklem organiziral Konjeniški klub Kranj. Trenerji in konji iz Lipice so ga navdušili, zato je že kmalu na kmetijo prišla še lipicanka Ajda. Jože je začel med zimskimi počitnicami obiskovati treninge jahanja v Lipici.
Po zaključeni srednji šoli se je zaposlil v Litostroju, a ne za dolgo. Zaposlil se je na Brdu pri Kranju, kjer je bilo več kot 70 konj. Sprva je 4 leta delal v kasaškem hlevu, nato pa prevzel šolo jahanja. Posebej se mu je prikupil konj Betalko, ki je “zaslužen”, da so lipicanci tudi na kmetiji postali številčnejši. Skupaj z ženo Heleno sta počasi in s trdim delom preuredila hleve v bokse za konje. Prvi je bil preurejen sedanji šolski hlev, kjer so danes nastanjeni konji, ki večinsko delajo v šoli jahanja. V njem je ohranjen obokan oz. velban strop. Novembra 1994 je bila otvoritev novega jahalnega centra.
OSKRBA KONJ
Med prvimi prebivalci šolskega hleva je bila Dorka, šetlandski poni, ki je s svojo mirnostjo in potrpežljivostjo vzgajala mlade jahače in ljubitelje konj. Dorka je bila dolgo časa maskota Jahalnega centra kmetija Janhar, saj je v hlevu živela več kot 20 let. Tako je bila pravzaprav del družine, ki je počasi rasla, z njo pa tudi njena dejavnost.
Zaradi povečanega povpraševanja po nastanitvi konj so se širili tudi hlevi. Včasih smo uredili začasen boks, hkrati pa smo širili število boksov. Jože je kmalu opustil službo na Brdu, da bi se povsem posvetil delu doma. 2 leti po otvoritvi Jahalnega centra na kmetiji Janhar je bila urejena zunanja maneža. Sledila je ureditev angleških boksov in boksov na mestu današnje garaže za stroje.
Konji so že od vsega začetka imeli tudi zunanje izpuste, tudi na bližnjem pašniku, danes imenovanem Planina. Število konj je nenehno raslo, ne le oskrbovanih, temveč tudi domačih, zato se je Jože lotil gradnje novega hleva in klubskega prostora. Leta 2014 je nastala pokrita jahalnica s tušem za konje, tribuno in pokritim jahališčem. Tako je iz enega hleva postopoma nastal današnji Jahalni center kmetija Janhar.
ŠOLA JAHANJA
Jože je poleg oskrbe konj pričel z dejavnostjo - šolo jahanja. Leta 1994 je pridobil licenco za inštruktorja jahanja pri Konjeniški zvezi Slovenije. Številnim nekdanjim jahačem nasmeh prikličeta imeni Iki (Ikar) in Ramzi (Ramzes), ki sta bila med prvimi šolskimi konji in konja z najdaljšim stažem v šoli jahanja. Takole je šolske konje opisala Magister Stanka v diplomski nalogi leta 2007: “Kastrata Iki in Ramzi sta brata lipicanca, oba rahlo sivkasta, visoka 145 cm v vihru. Nista plašna in znata voziti dvovprego, zato nekajkrat na leto sodelujeta pri raznih prireditvah, paradah in porokah. Iki je leto dni starejši (l.1993) in živahnejši od Ramzija. Bruk je malo nagajiv welsh poni, visok 140 cm v vihru, rjave barve. Nekoliko je alergičen na prah, zato včasih malo kašlja. Glede na starost 17 let je v zelo dobri kondiciji. Zelo hitro se uči, vendar moramo za dosego optimalne ubogljivosti k njemu pristopiti rahlo avtoritativno.”
Jože je svoje znanje prenesel na svoje tri sinove: Žiga, Žana in Urbana. Vsi trije so svoje znanje izpopolnjevali najprej pod okriljem Univerze v Ljubljani, na Krumperku, potem pa so se dogovorili za treninge doma s trenerjem iz Lipice. Šola jahanja je počasi postala pomemben del dejavnosti naše kmetije.
Poleg šole jahanja smo v Jahalnem centru kmetije Janhar pričeli tudi z vzrejo lastnih konj. To je dolgotrajna dejavnost z zanesljivimi rezultati. Vzreditelj konja namreč spremlja od rojstva naprej, ga navaja na dinamiko življenja na kmetiji, konj pa je vzgojen v zaupanju in miru ter je zato zanesljiv. Trenutno v šoli jahanja dela več kot polovica konj lastne vzreje.
ŽIVLJENJE V JAHALNEM CENTRU KMETIJA JANHAR DANES
Na naši kmetiji za konje skrbi in dela celotna družina. Joža in Heleno občudujemo zaradi prehojene poti, njenih rezultatov in ljubezni do konj, ki sta jo privzgojila mlajšemu rodu. Tako smo tri generacije naše kmetije skupaj leta 2017 prejele medaljo občine Medvode »za dosežke in dolgoletno izjemno uspešno delo na področju gospodarstva, družbenih in drugih dejavnosti v občini Medvode, ki so bistveno pripomogli k dvigu kvalitete življenja na območju lokalne skupnosti«, kot so navedli pri podelitvi. Leta 2019 smo praznovali 25 letnico Jahalnega centra kmetija Janhar.
Skrb je namenjena lastnim konjem pa tudi konjem v oskrbi. Ob tem je pomembna pestra ponudba, katere kakovost je potrebno vzdrževati in še dalje razvijati. Jahalni center kmetija Janhar redno nastopa na regionalnih prireditvah ter nastopa v skupinskih točkah in sodelujejo pri različnih prireditvah. Še vedno ohranjajo stare kmečke običaje povezane s konji (pooravanje). Kmetija omogoča nastanitev 35 - 40 konjem. Od leta 2015 dalje šolo jahanja vodi sin Žan, licenciran inštruktor jahanja pri Konjeniški zvezi Slovenije.