Predstavitev

Lipicanca

Posebnost kmetije so konji lipicanci. Lipicanec je pasma, ki je bila osnovana leta 1580 na slovenskem Krasu – v Lipici, tedaj kraljevi kobilarni Habsburške monarhije.

Kraški konji so bili izjemno priljubljeni že dolgo pred ustanovitvijo kobilarne. Bili so vzdržljivi, zelo primerni za vožnjo kočij in ježo na dolge razdalje. Za načrtno vzrejo konj je nadvojvoda Karel poleg kraških kobil nakupil tudi kobile in žrebce v Španiji in Padski nižini. Pri križanju so uporabili španske – andaluzijske, italijanske – neapeljske in tudi arabske konje, od leta 1717 pa tudi konje iz Nemčije in z Danske. Do danes se je v Kobilarni Lipica ohranilo šest klasičnih linij žrebcev, ki temeljijo na šestih originalnih žrebcih. To so Conversano, Neapolitano, Favory, Maestoso, Pluto in Siglavy.

• Conversano je bil neapeljski temno rjavi žrebec, rojen leta 1767 v Italiji.
• Neapolitano je bil neapeljski rjavec, rojen v Italiji leta 1790.
• Favory je bil andaluzijski rjavec, rojen v Kladrubih leta 1779.
• Maestoso je bil andaluzijski sivec, rojen v Kladrubih leta 1773.
• Pluto je bil danski sivec, rojen 1765 v kraljevi kobilarni Frederiksborg.
• Siglavy, sivi arabec, rojen 1810 na arabskem polotoku.

Obenem se je ohranilo 18 rodov kobil. V kobilarni Lipica lipicance vzrejajo še naprej in klasična vzreja je še vedno zastopana z osemnajstimi klasičnimi rodovi kobil, poimenovanih po pramaterah, in sicer:

• SARDINIA – Betalka (začetnica rodu je bila kraška kobila Sardinia, rojena leta 1770),
• SPADIGLIA – Monteaura (začetnica rodu je bila kraška kobila Spadiglia, rojena leta 1770),
• ARGENTINA – Slava (začetnica rodu je bila kraška kobila Argentina, rojena leta 1750),
• AFRICA – Batosta (začetnica rodu je bila kobila Africa, rojena leta 1740 v dvorni kobilarni Kladruby –Češka),
• ALMERINA – Slavina in Samira (začetnica rodu je bila kladrubška kobila Almerina, rojena leta 1769),
• PRESCIANA – Bonadea (začetnica rodu je bila kladrubška kobila Presciana, rojena leta 1782),
• ENGLANDERIA – Allegra (začetnica rodu je bila Kladrubška kobila Englanderia, rojena leta 1773),
• EUROPA – Trompeta (začetnica rodu je bila kladrubška kobila Europa, rojena leta 1774),
• STORNELLA – Steaka (začetnica rodu je bila kobila Stornella, rojena leta 1784 v dvorni kobilarni Kopčany- Slovaška),
• FAMOSA – Strana in Famosa (začetnica rodu je bila kopčanska kobila Famosa, rojena leta 1783),
• DEFLORATA – Capriola in Canissa (začetnica rodu je bila danska kobila Deflorata, rojena leta 1767),
• GIDRANA – Gaeta in Gaetana (začetnica rodu je bila or.OX kobila Gidrane, rojena leta 1841),
• DJEBRIN – Dubovina (začetnica rodu je bila kobila Djebrin, rojena v kobilarni Babolna leta 1862),
• THEODOROSTA – Wera (začetnica rodu je bila arabska kobila Theodorosta, rojena v Bukovini, leta 1886),
• MERCURIO – Gratiosa ali Gratia (začetnica rodu je bila arabska kobila Mercurio, rojena v kobilarni Radautz, leta 1883),
• REBECCA – Thais (novi rod, začetnica rodu je bila arabska kobila Rebecca, rojena v bivši kobilarni arabskih konj Speiser).

V Lipici nista zastopana rodova Capriola (Capriola, 1785 Kladruby) in Rava (Rava, 1755, Kladruby).

Lipicanec – vzrejne značilnosti

Plemenitost, eleganco in moč lipicanskega konja sta sooblikovala edinstvena kulturna krajina lipiškega posestva in podnebje Krasa. Obenem pa je nastanek lipicanske pasme tesno povezan z razvojem umetnosti klasičnega dresurnega jahanja. Razvoj klasičnega dresurnega jahanja, kot ga v Evropi poznamo danes, sega v 16. stoletje. V Španski dvorni jahalni šoli na Dunaju, katere začetki segajo v leto 1565, se je klasično dresurno jahanje razvijalo in ohranilo do danes. Španska dvorna jahalna šola se imenuje zato, ker so v njej najprej uporabljali le španske konje, ki so jih kmalu zamenjali lipicanci iz Lipice.

Klasična šola jahanja

Lipicanci s svojo lepoto najbolj navdušijo, ko s ponosnimi koraki predstavljajo figure klasične dresure. Po šestih ali več letih treninga žrebec obvlada tudi najzahtevnejše figure. Piaffe ali kas na mestu. Passage ali lebdeči kas, z izrazito kadenco. Piruete in menjave galopa v skoku. Dejstva jahača postanejo skoraj nevidna, saj ga s konjem povezuje odnos, ki temelji na ravnotežju, zaupanju in harmoniji. Ko v točki pas de deux (PDD) skupaj nastopita dva plemenita bela žrebca, se zdi, kot da dihata skupaj. Kot eden.

Če se je konj na znak jahača vzpel na zadnje noge, mu je lahko v boju rešil življenje. Tako je bilo nekoč, danes pa predstavljajo figure šole nad zemljo vrhunec umetnosti klasičnega dresurnega jahanja. Potrebnega je veliko znanja in zaupanja med jahačem in konjem, da lahko skupaj izvajata figure, kot so levade, capriole in courbette. Zato tradicijo šole nad zemljo neguje le nekaj konjeniških ustanov na svetu. Prav vse skoke šole nad zemljo lahko občudujemo tudi pri mladih lipicanskih žrebcih v naravi, med igro. Z leti šolanja beli lipicanci izvedbo izmojstrijo, tako lahko te spektakularne figure izvedejo v predstavi, na znak jahača.

Delo na dolgih vajetih je eden od vrhuncev visoke šole klasičnega jahanja. Po letih treninga pod sedlom lahko beli žrebec izvaja vse figure klasične dresure le s pomočjo dolgih vajeti. To zmorejo le visoko izšolani konji in jahači, ki jih povezuje vez zaupanja.

Lipicanec in simbolna vrednost

Danes vzreja lipicancev poteka v kobilarnah v Sloveniji, Avstriji, Italiji, Romuniji, Hrvaški, na Češkem, Slovaškem in Madžarskem, v manjšem obsegu tudi drugje po svetu. Vzrejni poudarek je bil vseskozi na jahalnem in lahkem voznem konju in to sta vlogi, ki jih lipicanci imajo tudi v Jahalnem centru kmetije Janhar.

Lipicanska pasma konj je ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu in ena najbolj cenjenih baročnih pasem konj. Tradicionalna reja in vzreja je izjemna kulturna dediščina človeštva, zato jo želijo evropske državne kobilarne – z Lipico kot vodilno partnerko – vpisati na seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva organizacije UNESCO.

Lipicanec je eden od slovenskih simbolov, saj je izhaja s prostora, poseljenega s Slovenci. Upodobljen je na slovenskem kovancu za 20 centov.